V istrski kuharski tradiciji se jedi najpogosteje kuha, redkeje cvre. Ključno vlogo imajo avtohtona in lokalno pridelana zelenjava, zelišča in začimbe. Začimbe so običajno blagega okusa, kuharji pa pogosto posežejo tudi po njihovih divjih različicah.
Za istrsko kuhinjo so značilne jedi z ribami in perutnino. Najpomembnejši sestavini sta gotovo domače oljčno olje in vino.
Olje, vino in morska sol, pridelani v Slovenskem primorju, so dandanes že svetovno znani izdelki.
Oljka je sredozemska rastlina in je po zaslugi svoje bogate dediščine, ki se pojavlja tako v mitologiji kot tudi v življenju modernega človeka, neizčrpen vir zgodb. Zaradi specifičnih podnebnih razmer na našem območju je istrsko oljčno olje znano po svojem posebnem okusu.
Divji špargelj, po domače »šparoga«, je značilna sredozemska rastlina. Raste ob obronku gozdov slovenske Istre. Kot dvodomna zelnata trajnica zraste tudi do enega metra visoko. Rodi vsako leto v pomladanskih mesecih od sredine marca do sredine maja. Star istrski pregovor pravi: »April spareser, maio sareser« (April špargljev, maj češenj).
Kaki, ki mu pravimo tudi božji sadež je sadje, ki ga lahko uživamo le v kratkem jesenskem časovnem obdobju. V Evropo je kaki prišel okoli leta 1870, uspeva pa predvsem v Sredozemlju. V Istri in slovenskem primorju so kaki začeli gojiti nekoliko kasneje, v prvih desetletjih prejšnjega stoletja. Turistično društvo Solinar iz Strunjana je zelo uspešno pri povezovanju naravnih danosti kraja s pestro turistično ponudbo, ki črpa ves svoj potencial iz naravne dediščine. Vsako leto tradicionalno organizirajo prireditev; Praznik kakijev in s tem prispevajo k turistični ponudbi občine.
Artičoke so poznali že antični Grki in Rimljani. V času največjega razcveta in moči so jih gojili kot zelenjavo in kot okrasno rastlino. Jedli so jih kuhane ali surove. Nato so na artičoko pozabili in šele v prejšnjem stoletju odkrili njeno zdravilno moč v povezavi z obolenji jeter in žolča. Artičoka je bodeči neži podobna rastlina, ki zraste do 120 cm visoko. Običajno jemo kuhane plodove oziroma cvetove. Mediteranska oz. istrska kuhinja pozna mnogo različnih jedi prefinjenega okusa prav iz artičoke.
Piransko sol solinarji pridelujejo po 700 let starem postopku in jo še vedno žanjejo ročno s tradicionalnim orodjem. Največja skrivnost kakovosti in naravne bele barve soli iz Sečoveljskih solin so ilovnata tla solnih polj, ki so pokrita s tanko plastjo petole, nekaj milimetrov debele podlage iz biosedimenta, ki jo tvorijo minerali in mikroorganizmi. Pridobivanje soli je povsem odvisno od od sil narave; sonca, vetra in morja ter marljivega dela solinarjev. Sol iz Sečoveljskih solin je bogata z minerali morja in izrednega okusa, ki jedem doda plemenito aromo.
Na istrskih tleh uspeva avtohtona sorta vinske trte, iz katere plodov pridelujejo čislano rdeče vino Refošk ali belo vino Malvazija. Obe sorti vina se idealno prilegajo k značilnimi istrskimi jedmi: Pršutom, sirom, kruhom z domačim oljčnim oljem, bobiči (enolončnica s koruzo), ocvrtim pecivom »fritolami«, sladkimi štruklji, »krvavo polento«, omleto z divjimi šparglji, kot tudi za Istro značilnimi tradicionalnimi testeninami; bleki, blečići, fuži.
