Pred več kot 150 leti, ko je naravna mineralna voda iz Radencev še bučala iz zemeljskih globin brez človekovega posredovanja, je ob izviru močno sikalo, bobnelo in žuborelo. Nenavadni zvoki, ki so prihajali od nekod globoko spodaj, so v domišljiji tedanjih prebivalcev Radencev burili domišljijo in sprožali nenavadne razlage.  Med ljudmi so krožile kar tri legende, in sicer, da hrup ustvarjajo pridni škratje, ki s kopanjem rovov utirajo pot zdravilni vodi, da je pod vrelcem velik kotel, v katerem coprnice kuhajo cmoke in, da se med bobnenjem zbirata grom in toča. V katero verjamete vi? 

Živel je deček, ki se je zelo rad kopal. Tudi nekega dne ob hudem neurju se ni mogel zadržati doma in je pohitel k reki Muri, a voda je bila pregloboka in tok reke ga je odnesel. Rešil ga je murski povodni mož, ga je odnesel na dno reke in mu ponujal vse, celo zlate igračke, da bi bil deček vesel, saj si je zelo želel družbe. A deček je premočno pogrešal starša, bratca in sestrico. Povodni mož je doumel, da nobeno bogastvo ne more nadomestiti družine. Počakal je, da je deček zaspal, mu napolnil žepe z dragimi kamni z dna reke Mure, nato pa ga dvignil na breg. Ko se je deček zbudil, je stekel v objem svoje družine in srečno so živeli do konca svojih dni.

Nekoč je v votlini na gradu Grad (Grad Goričko) živel zmaj Kač, ki je imel na glavi lepo zlato krono. Vsako jutro se je odpravil v grajski ribnik kopat. Da se zlata krona ne bi zmočila, jo je odložil v travo ob ribniku. Grof in grofica, sta med sprehodom po grajskem parku opazila lepo krono in grof si jo je zaželel.  Razglasil je, da bo tisti, ki mu prinese zmajevo krono, dobil njegovo hčer za ženo. Opogumil se je krepak mlad fant iz okolice gradu in nekega dne, ko se je zmaj namakal v ribniku, je pograbil krono, zajahal urnega konja in oddirjal v grad. Zmaj Kač se je pognal za njim, a prepozno. Ko je fant prijezdil na grajsko dvorišče, so za njim spustili mogočna železna vrata. Zmaj je pridirjal s tako hitrostjo, da se pred spuščenimi vrati ni mogel pravočasno ustaviti in se je zaletel vanje. Udarec je bil zanj usoden, saj je obležal mrtev pred grajskimi vrati. Tako je grof dobil zmajevo krono, ki jo je tako dobro skril v gradu,  da je nikoli več niso videle človeške oči. Od takrat je minilo že več sto let, zmajeva krona pa še danes varuje graščino.

Tam, kjer je Blejsko jezero, je bila nekoč dolina, sredi katere je stal hrib z velikansko skalo na vrhu. V mesečnih nočeh so se ob tej skali zbirale gorske vile in plesale. V dolini in na strminah so pastirji pasli ovce; ker so popasle tudi travo okoli vilinske skale, so vile pastirjem zagrozile, da bodo, če ne bodo ogradili skale na vrhu hriba, za ogrado poskrbele same. Ker pastirji niso spoštovali vilinske želje in ker si je zato neko noč najmlajša in najlepša vila na trdi, popaseni zemlji zlomila nogo, so vile z bližnjih planin priklicale vodo, ki je zalila dolino, da je iz nje gledal le še hrib s skalo. Odtlej so tam plesale brez skrbi, dolina pa je postala Blejsko jezero z otokom. 

Foto: Rok Mučič

Na dnu blejskega jezera leži potopljeni zvon, ki ga je dala v spomin na ljubljenega moža vliti mlada vdova. Za zvon in cerkev na otoku je porabila vse svoje imetje. Zvon ni prispel na otok: zaradi viharja je končal na dnu jezera. Vdova je do konca življenja živela v samostanu, po njeni smrti pa je na blejski otok prispel nov zvon, ki ga je posvetil papež. Tako je bila želja izpolnjena in zvon v blejski cerkvi še danes izpolnjuje želje – le pozvoniti je treba z njim.

Jezerska dolina in prostrana visokogorska planota Komna sta bili nekoč planinski raj, v katerem so  bivale bele žene, mila, dobrosrčna bitja, ki so pomagale siromakom v stiskah. Zahvale za svoja dobra dela si niso želele, če pa se jim je kdo preveč približal, so ga s plazovi, nevihtami in točo prisilile k vrnitvi v dolino. V gorah so pasle svoje črede, ki jih je vodil velik bel kozel z zlatimi rogovi – Zlatorog, njegovi rogovi pa so bili ključ do neizmernega skritega zaklada. Zaradi slednjih ga je lovil mladi lovec iz doline Trente, ki je bil zaljubljen v lepo dekle iz doline, ta pa je pričakovala, da ji bo svojo ljubezen dokazal s tem, da ji prinese zlatorogove rogove. Ustrelil je Zlatoroga, a pozabil na njegovo čudežno moč. Iz krvi smrtno ranjene živali so zrasle čudodelne triglavske rože – planike. Umirajoči Zlatorog je eno použil in v trenutku oživel. Zdirjal je proti lovcu in ta je omahnil v prepad reke Soče. Narasla Soča je njegovo truplo odnesla globoko v dolino, od koder je prišel, s šopkom triglavskih rož v rokah. Zlatorog je v besu razdejal gorski raj in za vedno izginil. Z njim so odšle tudi bele žene. Njegov zaklad pa je do danes ostal skrit v gorah pod Triglavom.